Z naslednjim navedenim besedilom želim izpostaviti sovražnika sodobnega časa - neoliberalizem. Kako se ga osvoboditi, nam dobro opisuje spodnje besedilo ekonomsita in kolumnista v Dnevniku, ki pravi, da se lahko neoliberalizma osvobodimo z nelibrealizmom samim. Ideja leži namreč v sistemu nove svobode. Drug razlog objave spodnjega članka pa leži v delitvi mnenja z g. Mastenom glede ideje o ustnovitvi slabe banke. Navajam resnično dobro idejo omenjenega ekonomista iz razloga, ker mi ni vseeno za bodočo Slovenijo.
Navajam besedilo Igorja Mastena, izvorno besedilo v
Dnevniku:
Ste brali Doktrino šoka Naomi Klein? Če želite razumeti, kaj se
dogaja v svetu in Sloveniji danes, je to obvezno branje. Knjiga v celoti
razkrinka namere nobelovca Miltona Friedmana in neoliberalizma, da
vsako krizo izkoristi za uničevanje javnega in za privatizacijo, s
katero se obogati peščica ljudi. Če ne gre drugače, za izvrševanje
svojega peklenskega načrta neoliberalizem sam ustvarja krizo in stanje
šoka. Čile, Argentina, Vzhodna Evropa, Bližnji in Srednji Vzhod. Nič
drugače ni pri nas.
V Sloveniji se z uničevalnim pohodom neoliberalizma soočamo že dolgo.
V začetni tranzicijski depresiji je neoliberalizem izkoristil takratno
stanje šoka za bogatenje posameznikov. Dobili smo vojne dobičkarje in
certifikatske barone. V tej prvi fazi nekateri niso imeli sramu niti
pred privatizacijo nepremičnin univerze. Kasneje so se neoliberalci tudi
formalno stanovsko organizirali. Kučanov Forum 21, na primer, je postal
združenje neoliberalcev leve provenience. Cerkveni Zvonovi so bili
stičišče neoliberalcev desne provenience. Vsi so spretno kopičili
premoženje, ki se je bodisi lastninilo bodisi privatiziralo. Pretkanost
tega neoliberalnega načrta se kaže tudi v njegovi spretni javni
travestiji, saj se je vse to zgodilo pod zastavo gradualizma.
Razkrinkanje te navidezne shizofrenosti, ki je prikrivala neoliberalno
doktrino šoka, ni enostavno. Se še spomnite, kako so eksponenti
gradualizma vedno uporabljali argument šoka v obrambo svojih stališča.
Nevarnost argentinskega scenarija, pa nevarnost madžarskega scenarija in
nevarnost portugalskega scenarija, pa še kaj. Tipična doktrina šoka, ki
sistematično speljuje pozornost stran od procesa, ki poteka v ozadju,
to pa je izrinjanje javnega.
Danes neoliberalizem ponovno izkorišča stanje šoka finančne krize za
dodatno plenjenje državnega premoženja. Problem slabih posojil v bankah
je ekonomsko-politična tema številka ena. Vsak dan poslušamo grožnjo
prošnje za mednarodno finančno pomoč, ki bo s sabo prinesla diktatorje
iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona. Ti pa naj nam bi vsilili
neoliberalne reforme.
V izogib temu se nam ponuja rešitev, ki je v resnici spretno
zamaskiran peklenski načrt. Sanacija bank prek t.i. slabe banke je
pretanjen in perfiden neoliberalni načrt privatizacije. Najprej se z
državnim denarjem od bank odkupi slaba posojila, s čimer bomo
davkoplačevalci pokrili slabe kredite, ki jih je bančna elita podelila
svojim pajdašem. Nato se bodo očiščene banke privatizirale. Tipičen
scenarij doktrine šoka. Najprej grožnja z gospodarskih kolapsom in
prošnjo za finančno pomoč. Nato ponujena rešitev, ki pa ni nič drugega
kot neoliberalno privatizacija ključnih finančnih institucij v državi.
Temu načrtu se je potrebno upreti. Obstaja rešitev, ki zahteva samo
nekaj zdrave kmečke pameti in nekoliko poznavanja bančništva. Lepota te
rešitve je, da za boj proti neoliberalizmu uporablja enako orožje kot
neoliberalizem sam: denar. Zelo veliko denarja in zelo malo denarja
hkrati.
Poglejte, ob predlogu ustanovitve slabe banke se govori, da bo država
morala primakniti štiri milijarde dolarjev. Rešitev, ki jo bom opisal,
pa z neprimerno manj, praktično nič davkoplačevalskega denarja ustvari
zelo veliko denarja v gospodarstvu, predvsem pa neoliberalnim elitam
preprečuje ponovno plenjenje države. Moram priznati, da osnovna ideja
rešitve ni moja, jaz sem zgolj dodelal nekatere tehnične podrobnosti.
Dobil sem jo od poslanca SD, Matevža Frangeža, ki je v oddaji Odmevi
argumentiral svoje nasprotovanje ustanovitvi slabe banke. Čeprav se je
Frangež skliceval tudi na mnenja eminentnih ekonomistov, J. Mencingerja,
V. Boleta in I. Ribnikarja, izhajam iz tega, kar je povedal sam.
Njegova teza je, da je neposredna dokapitalizacija bank s strani
države finančno bistveno bolj učinkovita od odkupovanja terjatev. To
temelji na dejstvu, da banke potrebujejo le približno 1 evro kapitala za
vsakih 10 evrov danih posojil. Iz česar naj bi tudi sledilo, da za
pokritje problema nekaj milijard slabih posojil, z dokapitalizacijo
potrebujemo le desetino tega zneska. Če bi država oz. slaba banka v
njenem imenu slaba posojila odkupovala, pa temu naj ne bi bilo tako.
Zato se sam od sebe ponuja sklep, da bo slaba banka oškodovala
davkoplačevalsko premoženje, ker bo reševanje problema slabih terjatev
bistveno dražje kot dokapitalizacija bank s strani države.
V tem razmišljanju se skriva neslutena moč. Pomislite, vsak evro v
banko vloženega kapitala lahko ustvari za 10 evrov posojil. V
neoliberalnem kapitalizmu delajo banke denar tako že stoletja. Tako
rekoč pred nosom nam leži rešitev, samo v svoj prid jo moramo uporabiti.
Predstavljajte si, da država od nekje dobi 1 evro, na primer z višjim
DDV na časopise, in z njim dokapitalizira banko. Banka lahko na tej
osnovi odobri za 10 evrov posojila, še najbolje pa, da kupi za 10 evrov
državnih obveznic. Te so najboljša naložba v državi, zato nanje banki ni
potrebno oblikovati rezervacij. No, tako dobi država od banke 10 evrov.
Če za teh 10 evrov ponovno dokapitalizira banko, lahko sedaj banka kupi
za 100 evrov obveznic. Teh 100 evrov lahko ponovno gre za
dokapitalizacijo, s čimer lahko banka kupi že za 1000 državnih obveznic.
Še nekaj korakov in smo hitro na milijardi denarja. V naslednjem koraku
pa že na desetih milijardah. Ustavimo se tukaj, saj, za razliko od
neoliberalcev, nismo pogoltni. Neoliberalizem v takem procesu nima mere,
zato so finančne krize. Za nas pa je 10 milijard čedna vsota. Z njo
lahko mirno dokapitaliziramo banke in tako rešimo problem slabih
posojil, pa še precej nam bo ostalo za pokritje proračunskega deficita
in odplačilo dolgov do tujine. Ne bo nam treba prositi za finančno pomoč
in ne bo nam treba poslušati neoliberalcev iz Bruslja, Frankfurta in
Washingtona o strukturnih reformah. Predvsem pa, ne bo nam treba
privatizirati bank.
Doslednost zahteva, da pribijemo še nekaj. V zgornjem primeru je
morala država za 1 evro začetne dokapitalizacije dvigniti DDV na
časopise. V bistvu pa ji niti tega ni treba. Začetni evro si lahko
država kar izposodi od banke. Ne le, da tako iz nič ustvarimo 10
milijard evrov, tudi višji DDV ne bo pokopal nobenega časopisnega
podjetja.
Če smo pametni, lahko neoliberalno orožje ustvarjanja denarja
uporabimo za boj proti neoliberalizmu samemu. Rešitev je pred nami. Z
njo lahko se lahko dokončno osvobodimo neoliberalizma. Ustvarimo lahko
nov ekonomski sistem. Sistem nove svobode.