ANTON KOMAT
"Ta čas je tudi v slovenske medije pricurljala novica o
nameri EU komisije za privatizacijo vodnih virov. Zasnovana je bila že lansko
leto kot predlog direktive, ki naj bi jo letos, v marcu 2013, sprejel Evropski
parlament. »Liberalizacija« oskrbe s pitno vodo je bila skrita kot »razvoj in
modernizacija« javnih storitev in zavita v običajno nakladanje o »krepitvi
evropskega notranjega trga, spodbujanju gospodarske rasti in ustvarjanju novih
delovnih mest.« Ob teh nesramno žaljivih lažeh ni ostalo skrito, da gre za
načrt komodifikacije pitne vode. Skratka, vodovodi bi lahko postali vir velikih
dobičkov korporacij, če bi vodo iz pipe
obravnavali kot blago na trgu. Do sedaj je bila voda javna in skupna
dobrina ljudi, ki je bila zastonj (skozi vodarino plačujemo le izgradnjo in
vzdrževanje vodovodnega sistema), poslej naj bi postala tržno blago. Namera je
zakrita v javno-zasebno partnerstvo, pri katerem naj bi vse članice EU
razpisovale koncesije za oskrbo s pitno vodo v Uradnem listu EU. Skozi to obvezo
članic bi korporacije dobile popoln vpogled na »EU trg s pitno vodo«. Lažnivi
kljukci, ki so se zaredili med bruseljsko birokracijo in jim za ovratnik dihajo
lobisti korporacij niso povedali, da so predlog napisali korporativni pravniki.
Kot so razkrili raziskovalni novinarji oddaje Monitor na nemškem ARD so bili v
»strokovnem« odboru, ki je »svetoval« EU komisiji pri pripravi predloga, v
večini predstavniki korporacij, ki
hočejo privatizirati vodne vire. Ko je bil EU komisar za notranji trg Michel
Barnier pred televizijskimi kamerami soočen s seznamom teh »strokovnjakov«
je jecljal, da on ni izbiral članov
»strokovnega« odbora.
Kakorkoli že, namera je prepoznana in scenarij njene izvedbe
tudi. Vse občine naj bi objavile razpise za podelitev koncesije za vodovode v
Uradnem listu EU, korporacije bi si v miru ogledale vzorno spisan meni
»vodovodne« ponudbe in izbrale najprimernejše tarče. Sledil bi dumping udar z
najnižjo ceno, ki bi izničil domačo konkurenco, nadaljevanje pa je poznano,
monopolni položaj in skokovite podražitve pitne vode, nič vlaganja v omrežje in
posledično obilno klorirana voda. Po letih brez vzdrževanja bi vodovodno
omrežje puščalo na vseh koncih in krajih in lokalna skupnost bi bila prisiljena
svoj nekdanji vodovod odkupiti od korporacije. In ker za vodo ni nadomestila,
bi bili nujni še veliki denarni vložki za obnovo razpadajočega sistema. Toda vodovodni
sistemi so nastajali desetletja in so jih postopoma gradili z denarjem
državljanov, zato so bili ves čas v upravljanju kot javna, oz. državna
podjetja. Upravljanje z vodovodom je tipično upravljanje z monopolom, saj niti
ena vodovodna družba na svetu ne deluje na tržnih načelih in tudi ne more. V
vsako hišo ali stanovanje vodi le ena vodovodna cev. Kako naj torej nekdo
investira v konkurenčno omrežje? V poštev pride le prevzem vloge upravljavca že
obstoječega sistema. In prav to se sedaj dogaja!
Polomijo privatizacije vodovoda v Parizu sem že opisal, tudi
stanje v Italiji, so pa še drugi primeri. V Bolgariji je iz cevi javnih
vodovodov iztekalo okrog 20% vode. Ob koncu 90tih so izgube omrežja dosegale že
60%! Da bi se vlada izognila stroškom obnove, je vodovod v Sofiji leta 2000
prodala družbi United Utilities, eni izmed fantomskih firm, ki so kot gobe
zrasle ob privatizacijski histeriji Margaret Thatcher. Cena vode je v desetih
letih poskočila za več kot 300%! Toda leta 2011 so bile izgube vode še vedno
60%, čeprav se je korporacija zavezala, da jih bo zmanjšala na 25%. Vseh
prevar, goljufij in davčnih utaj raje ne navajam. Medtem, ko je direktor
korporacije sebi odmeril letno plačo 400.000 €, je korporacija tožila 5.000
družin, ki niso bile sposobne plačati svojih položnic za vodo. V začetku leta
2012 so 370 družin zaradi neplačane vodarine nasilno vrgli iz njihovih domov.
Po tem zločinu, v katerem je sicer potegnila kar 1,5 milijarde funtov, je
družba United Utilities prodala svoj delež novemu plenilcu francoski družbi
Veolia in prav »po francosko« izginila novim »poslovnim zmagam« nasproti, tistim,
ki jih sedaj trasira predlog direktive EU komisije.
Privatizacijo pitne vode sicer že prakticira razvpita Trojka
(IMF, EU komisija in ECB), ki vsiljuje in nadzira varčevalne ukrepe v kriznih
državah. V Evropi obstajata namreč dve vrsti državljanov: običajni državljani
in »prašiči« - PIGS (kratica PIIGS pomeni: Portugalsko, Irsko, Italijo, Grčijo
in Španijo). Državljani nesrečnih držav, ki so jih sesule prevarantske finančne
mreže, životarijo res prašičje življenje: s prepolovljenimi plačami in
pokojninami, v grozljivi brezposelnosti in v uničeni socialni državi. Sledijo njihove
»vodne grozljivke«.
V Grčiji je bila pitna voda delno privatizirana v Solunu in
v Atenah. Francoska korporacija Suez je odkupila delež solunskega vodovoda in
cene vode so hitro poskočile za 300%. V nasprotni smeri pa se je poslabšala
kvaliteta vode, ki je postala tako nevarna za zdravje, da so ljudje pričeli
kupovati ustekleničeno vodo. Na Portugalskem pa so se že vnaprej pripravili na
privatizacijo vodnih virov. Občinske vodovode so začeli združevati v večje, ki
so bolj zanimivi za nakup. Po slovensko bi temu rekli, da so jih naredili »bolj
konkurenčne«. Začeli so izdajati koncesije in cene so takoj poskočile v nebo, v
Pacos de Ferreira za 400%! Hkrati pa so začeli zapirati vse javne fontane in
vodnjake s pitno vodo. Zapiranje fontan v južni Evropi poteka tako temeljito,
da v poletni vročini le težko najdeš javni vir pitne vode.
Španija, ki ima enega najboljših vodovodnih sistemov v
Evropi, je pričela privatizacijo vode postopoma in brez udeležbe javnosti.
Javnost v nobenem primeru ne ve, komu se kateri vodovod prodaja, dokler ta ni
prodan. To je nova demokracija za EU »prašiče«!
V Angliji, kjer je Thatcherca uspela privatizirati okrog 60%
vseh vodovodov, je stanje porazno: kontaminirana voda, ki se »zdravi« s klorom,
puščajoče cevi in visoke cene vode.
Vsi primeri privatizacije vode nam govore o katastrofalnih
posledicah za ljudi. Ko slišite imena družb kot sta francoski Veolia in Suez,
angleška Thames Water ali nemški RWE in Gelsenwaser se primite za denarnico.
Zato nekatere vzorne demokratične države že delujejo preventivno v interesu
svojih državljanov. Nizozemska je leta 2006 s posebnim zakonom prepovedala
privatizacijo vode. Podobno zakonodajo je sprejel tudi Urugvaj.
V Avstriji se vse bolj krepi nasprotovanje načrtom Evropske
komisije o privatizaciji pitne vode. Avstrijski kancler Werner Faymann se je
zavzel, da bi Avstrija vodne vire zaščitila s spremembo ustave. »Vodna oskrba v
javni lasti je pravica državljanov in to bi morali jasno opredeliti tudi v
ustavi.« je neomajen avstrijski kancler. Javnost je poskočila tudi v Nemčiji,
Franciji, Belgiji, Poljski, Češki in Angliji. Kaj pa pri nas?
Slovenska vlada se je spet hlapčevsko priklonila Bruslju in
že spomladi leta 2012 podala svoje pritrdilno stališče predlogu EU direktive. O
predlogu je razpravljal le parlamentarni odbor za finance, ne pa pristojni
parlamentarni odbor za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje. Od kdaj so
financarji odgovorni za nemoteno oskrbo z zdravo pitno vodo? Kaj pa ekonomisti
in bankirji vedo o vodi, razen da prinaša velike dobičke? To kriminalno dejanje
je podpisalo z neoliberalizmom prestreljeno Ministrstvo za
finance, brez kakršnekoli javne razprave. Naši poslanci v EU parlamentu so bili
tiho kot grob. Zakaj neki jih imamo in koga neki zastopajo? Mediji niso
objavili niti besedice o tem, dokler ni problem preko spleta iz sosednje Avstrije
pljusknil v naše domove in ga nismo odločno odprli v civilni družbi.
Podelitev koncesije pravno formalno res še ni privatizacija,
toda posledice za prebivalstvo so popolnoma enake. Sicer pa tudi koncesije niso
nedolžne. V ZDA se dogaja, da koncesionar na »svojem« vodnem območju
državljanom ne dovoli uporabo lastnih vodnjakov niti zbiranje deževnice s
streh. Ali si to lahko predstavljate v Sloveniji? Vojna za voda se je začela!"
Upam, da g. Komata v kratkem gostimo v Slovenski Bistrici. Se bom potrudil!
Vir fotografije: http://www.pomurec.com/vsebina/13193/Predavanje_Anton_Komat_in_Peter_Fribas
